Prve začetke obrtnega šolstva na Slovenskem zasledimo že v začetku 19. stoletja, ko so morali vajenci obiskovati nedeljske šole. Celje dobi šolo za bodoče obrtnike z nazivom Obrtna nadaljevalna šola že leta 1883. Na zahtevo avstrijskih oblasti so celjski mestni očetje takrat odločili, da morajo mladi vajenci obiskovati nedeljski in večerni pouk v obrtni nadaljevalni šoli, da bi si poleg poklicnega znanja pridobili tudi znanje iz računstva, nemškega jezika, gradivoznanstva, risanja, knjigovodstva, obrtnih predpisov in drugih splošnih predmetov.

V statutu šole je bilo takrat zapisano: »Obrtna nadaljevalna šola ima nalogo poučevati obrtniške učence teoretično in kolikor je mogoče tudi praktično v onih umetno obrtniških, tehniških in trgovskih strokah, ki jim koristijo pri izvrševanju njihovega obrta in povzdigujejo zmožnost pridobivanja.«

Tudi po razpadu Avstro-Ogrske se je v Celju ohranila podobna zasnova vajeniškega šolstva. Večje spremembe so se zgodile po II. svetovni vojni, ko so se v Celju poleg vajeniške pojavile še druge poklicne in industrijske šole. Vajeniško oziroma poklicno šolstvo je  bilo tudi  večkrat  reformirano, da bi se  prilagodilo potrebam gospodarstva.

Ves čas svojega delovanja je imela šola prostorske težave. Vse od ustanovitve leta 1883 se je šola pogosto selila, pouk pa je v posameznih obdobjih potekal v različnih zgradbah v mestu (Stara grofija, Gozdna restavracija ob Savinji, prostori gostinskega podjetja Na-Na, Obrtni dom, Slomškov dom itd. ).

V zgradbo na Ljubljanski cesti 17, v kateri je bilo najprej vojaško skladišče avstro ogrske armade, se je šola vselila leta 1953. Ker je število dijakov kmalu preraslo prostorske kapacitete, se je kasneje del pouka izvajal v zgradbi na Dečkovi cesti 1 in v stari zgradbi Tehniške šole na Kidričevi ulici. V letih 1982–1984 je bila zgradba na Ljubljanski cesti dograjena s prizidkom za učilnice, šolsko telovadnico in z učnimi delavnicami za avtoservisni program. Kljub dograditvi šolski prostori še vedno niso zadoščali potrebam, zato še vedno izvajamo praktični pouk frizerskega programa v bivši Srednji šoli za gostinstvo in turizem na Kosovelovi 12.

Posebnost naše šole je tudi, da je v svoji preteklosti večkrat spreminjala ime. Prvotno nemško ime Gewerbliche Fortbildungsschule in Cilli je po nastanku Jugoslavije nadomestilo ime Obrtna nadaljevalna šola v Celju, med II. svetovno vojno pa je šola zopet imela nemško ime Allgemaine Berufsschule. Po letu 1945 se je preimenovala v Vajensko šolo, leta 1959 pa je dobila ime Vajenska šola Borisa Kidriča. Od leta 1963 se je imenovala Šolski center Borisa Kidriča, naziv pa se je ponovno spremenil po šolski reformi 1981 v Srednjo šolo Borisa Kidriča. Od leta 1993 je šola nosila naziv Srednja frizerska, tekstilna, strojna in prometna šola Celje, od začetka šolskega leta 1999/2000 pa je bil po sklepu vlade RS naziv šole Srednja strokovna in poklicna šola Celje.

Šolsko leto 2007/2008 smo začeli v novi organizacijski obliki, saj je bil s sklepom Vlade Republike Slovenije z dne 3. 7. 2007 izdan Akt o ustanovitvi javnega vzgojno-izobraževalnega zavoda Šolski center Celje. Ob tem so se spremenila tudi imena šol. Naša šola nosi naziv Srednja šola za storitvene dejavnosti in logistiko.