- marca obeležujemo 100-letnico rojstva pesnika Ivana Minattija. Le kdo ne pozna njegove pesmi Nekoga moraš imeti rad …
Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
– nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen
ker drevesa in trave vedo za samoto
– kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -,
ker reka ve za žalost
– če se le nagne nad svojo globino -,
ker kamen pozna bolečino
– koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad, z nekom moraš v korak,
v isto sled –
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja, ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.
Dan prej, 21. marca, pa smo svetovni dan poezije praznovali v šolski knjižnici s prebiranjem verzov slovenskih pesnikov in se poskušali zbližati z umetnostjo, ki je, kot pravi o liriki pesnik Minatti, »niansa, je neizrazljiv občutek, je iskra sonca v kaplji rose, je nekaj tako rahlega, da jo vsaka beseda lahko rani. Lirika, to je čistost, brez vsake zemeljske primesi”.
V knjižnici so sodelovali dijakinje in dijaki oddelkov 2A1, 2C2, 2C3, 4A1 in 4P2.
